|
Zasavci na svoji domicilni gori- Kumu
Kum, 9. september 2006- Kum 1219 metrov, je pisalo na steni planinske koče na zasavskemu Triglavu. Pa smo zgoraj, smo si dejali člani društva Zasavc, ko smo se v soboto povzpeli na ta očak, sredi Slovenije, kjer stojijo RTV oddajnik, cerkev in planinski dom ter še nekaj manjših stavb. Vreme je bilo idealno. Sončno, z občasnimi oblaki in dopoldne z vetrom. Nekateri smo na vrh prisopihali (nihče iz doline, temveč iz Lontovža- 45 minut počasne hoje), nekateri pa so se za pot na vrh odločili z avtom. Malce pregrešno, ker je bila sobota tudi Dan planincev. Pa nič hudega. Glavno, da smo bili na vrhu. Kum je bil zelo obiskan, tako da bi človek pomislil, da gre za izredno številčno društvo, saj so se vsi zbrali okoli spominske plošče pod cerkvijo, na kateri je zabeležen datum prvega ustanovnega zbora društva izpred dveh let. Vendar pa niso bili vsi Zasavci, temveč planinci, ki so se pod našo ploščo odločali, v katero smer bodo krenili, ali na Dolenjsko ali na Štajersko stran. Naši so bili zbrani na terasi pred kočo. Prva skupina rano ranilcev se je martinčkala na toplem septembrskem soncu, tako, da smo ťzamudnikiŤ prišli ravno prav na šilce borovničk ali šnopčka iz nahrbtnika, ali na čaj ali celo na pivo… Predsednika ni bilo med zgodnjimi. Otroci pač, bi se opravičil predsednik, ki pa je še pred 12. uro prisopihal na Kum in to z vso družino. Ko nas je bilo zbranih dovolj za gasilsko sliko pod spominsko ploščo, smo opravili še to dejanje. Za dokaz, da smo bili res na vrhu. Nato smo odšli nazaj v kočo, na gobjo juho in ajdove žgance z ocvirki. Bilo je okusno. Za predjed, je nekaj besed o društvu povedal predsednik Miran, ki se je spomnil tudi našega prvega predsednika Lojza Deželaka. Za dobro vzdušje je nato poskrbel naš Vito, evropski lobist, edini komercalist, ki nima vozniškega izpita. Svoje prigode je stresal iz rokava. Da smo se od srca nasmejali, ni potrebno posebej pisati. Na Kumu je bil z nami tudi najboljši slovenski oskrbnik vseh planinskih koč (tako so odločili bralci Nedeljca, s katerim se globoko strinjamo vsi, ki smo kdajkoli bili na Šmarni gori) MIHA LEDINEK. Naš Miha Ledinek iz Šmarne gore je v soboto svoj ljubljanski triglav (namerno pisano z malo začetnico) zamenjal za zasavski. Za naslov najboljšega oskrbnika je Miha dobil od društva posebno priznanje, delo Miša Kneza, akademskega slikarja. Bravo MIHA! Zasavci smo vedno najboljši. Zato odločitev, da se vsak torek popoldne ob 17. uri dobimo na vrhu Šmarne gore pri Ledineku, ni več težka. Pa še za zdravje boste poskrbeli. Moško zasedbo čakajo tudi lepi pogledi, ne samo na Ljubljano in okolico pod Šmarno goro, temveč na obiskovalke. Miha pravi, da jih je 80 odstotkov. To se splača preveriti na lastne oči. Na Kumu ta odstotek ni bil tako visok, čeprav so bile ženske še vedno v večini (kje pa niso). Kot vsaka zgodba, se je tudi druženje na Kumu, končcalo. Ni pomembno, kdo je odšel prvi, niti, kdo zadnji. Mislim, da je bil prijeten dan za vse, ki smo se odločcili za Kum. Dobili smo pet novih članov. Zahvala hrastniškemu županu Miranu Jeriču, ki nam je z finančcno pomočjo pomagal pri izvedbi srečanja. Nismo bili potratni, tako da je v blagajni ostalo še nekaj denarja za naslednje, večje srečanje. V novembru se dobimo na koncertu. Lahko izdam, da bo koncert v domu Španskih borcev, ki je cenovno najbližje zakladu v naši skromni blagajni in bodočcim nabirkom pri novih sponzorjih. (vsakega novega sponzorja bomo pripeli na našo internetno stran). Prisluhnili bomo ubranemu petju Slovenskega okteta (dogovorjeno 80 odstotkov), bo pa še nekaj presenečenj ( v pozitivnem smislu).
Kot sem že zapisal. Vsak torek se dobimo pri Ledineku na Šmarni gori, vsak prvi čcetrtek v mesecu pa v Krpanu. Opravičil ne sprejemamo. Zato je dobrodošel vsak. Planinsko- kumski pozdrav- Emil Lukančič-Mori
|
|
